Nisem si priznala, da je moje življenje zajela depresija

Vedno nasmejana, polna idej in planov, sem korakala skozi življenje. Nikoli nisem poznala grenkega življenja in nisem razumela zakaj nekateri ljudje tako jamrajo in so žalostni, kljub temu, da imajo lepo življenje. Dokler nisem sama skusila kaj je depresija in kako lahko to uniči človeka v celoti, da se mu življenje enostavno ustavi. Zavedati se moramo, da to ni slaba volja, ki traja en dan dva, ampak depresija je bolezen, ki leze v naše življenje počasi in nas na koncu v celoti objame, takrat pa potrebujemo zdravniško pomoč, takrat se ne moremo več pozdraviti sami.

Pridemo v obdobje, da o svojem življenju mislimo vse najslabše, počutimo se grozno, ljudi okoli sebe sploh ne sprejemamo in se jih izogibamo, naš spanec je uničen, prav tako pa naše veselje do hrane in telesnega počutja. Tako nimamo volje zjutraj odpreti oči in imamo ogromno črnih misli, kajti depresija je bolezen je potrebno jo je zdraviti, sami si ne moremo pomagati, če to traja predolgo. Kajti ko nas zajame depresija, ne moremo sami sebe prepričati v dobro voljo in dobro počutje, pa če bi si to še kako želeli, potrebujemo pomoč. Je pa res, da sami ti ljudje močno občutijo tesnobo in grozno počutje, okolica pa tega niti tako ne vidi in ne opazi, zato pričakovati od okolice, da nas bo rešila depresije je brez veze.

Potrebno je stopiti do svojega osebnega zdravnika, zbrati moči, si priznati, da je depresija zajela naše življenje in tako nam bo zdravnik z uspešnim zdravljenjem povrnil naše staro življenje, kajti depresija je ozdravljiva in lahko z tabletami in psihologi spet zaživimo.

Lahko samo, da smo v življenju bili razočarani in se nikakor nismo mogli izvleči iz tega in nas je močno prizadelo, potem pa še vsakdanji negativni dogodki in kopičenje malo po malo, mesec po mesec, nas je depresija zajela in takrat je dobro, da si to priznamo, kajti to je rešitev.…