Včasih bolniška odsotnost lahko prekriža načrte, včasih pa ne

Po dveh letih pandemije sem končno prišla na vrsto tudi jaz in zbolela z zloglasnim virusom, ki se imenuje covid. In niti najmanj ni bilo prijetno. Kljub temu da mi je po eni strani prinesel, prislini počitek, moram priznati, da nisem bila dva tedna prav za nikamor. Večino dni sem prespala ali pa gledala serije. Mislila sem, da bo vseeno manj utrujajoče, ampak sem se zmotila. Prvi teden je bil najtežji. Imela sem vročino in glavobol. Po nekaj dneh so se mi razvile bolečine v grlu. Ko se je končno najhujše umirilo, se je pa začelo kašljanje, smrkanje in spanje. Še danes po dveh tednih nisem popolnoma zdrava, sem pa vsaj malce manj utrujena.

Včasih bolniška odsotnost lahko prekriža načrte, včasih pa ne

Ker pa po vsej verjetnosti bolniške odsotnosti ne morem ravno veči v nedogled, sem se danes morala sprijazniti s tem, da moram počasi začeti delo. Z lahkoto bi pa še kar nekaj dni brezskrbno spala pred svojo najljubšo serijo. To je bilo zadnji teden moje najljubše opravilo in prav nič mi ni bilo žal.

Dejansko mi je bil bolje biti na bolniški kakor pa na dopustu, ker se na dopustu ne bi naspala. Ko sem na dopustu, imam vedno slabo vest, če kakšen dan zaspim, ker mi je tega res škoda. Ampak včasih sem enostavno tako zelo utrujena, da ne gre drugače. Sedaj, ko sem bila na bolniškem dopustu, sem pa prvič po dolgem času spala po cele dneve. Zelo redko zbolim namreč in res nimam te navade, da potem cel teden samo spim. Sicer je pa tudi covid ena taka čudna bolezen, pri kateri je vsak nerealno utrujen.…

Kako nas rak lahko spremeni za celo življenje

Bilo je leto, ko sem spoznala ogromno ljudi, nekatere sem po dolgem času spet videla in marsikdo mi je povedal svojo zgodbo, nad katero sem bila presenečena. Meseca maja sem se odločila, da bom začela hoditi na plesne, tam sem spoznala prijazno gospo, ki me je povabila po vadbi na pijačo, a takrat si nisem mislila, da je bil rak njena bolezen še eno leto nazaj. 

Bila je ženska polna energije, vedno nasmejana, če me ne bi ona povabila na pijačo po treningu, danes verjetno ne bi bile prijateljice. Jaz pa sem bila vedno zadržana in tiha, nič si nisem upala in tako je ona v moje življenje prinesla to veselje in sproščenost. Ko je ona meni en večer povedala, da je nekaj časa nazaj v njeno življenje posegel rak, sem onemela. Ona? Ne to ne more biti res. To so bile moje edine misli. Kako je lahko ženska tako polna življenja in optimizma, če je v njeno življenje posegel rak, to skoraj ni mogoče. Ko mi je povedala vso njeno zgodbo in kako je postala drug človek, sem se na koncu razjokala, kako te lahko bolezen, kot je rak spremeni. Najbolj pa me je bolelo, ko je razlagala, kako je bila tiha, zaprta vase, kako se je za vse obremenjevala in da to ni bilo v redu. Tako je rak imel lažjo pot do nje. Kar zmrazilo me ne. Ja, dala mi je vedeti, da naj ne živim tako, ker ne bo v redu. Da naj cenim dneve in naj se ne oziram, kaj bodo rekli drugi, ker ni vredno. Ko enkrat pride v tvoje življenje rak imaš dve možnosti, ali obupaš, ali pa se postaviš na noge in rečeš ne. 

Midve sva še vedno prijateljice, njeno življenje je spremenil rak, moje pa ona in hvaležna ji bom vedno.