Dolgo sem bila ena tistih, ki na plačilni listi samo na hitro preletijo številke. Vedno sem opazila rubriko ZPIZ, a se nad njo nikoli nisem ustavila. Zdelo se mi je nekaj, kar preprosto mora biti tam, brez da bi vedela, kaj v resnici pomeni. Šele pozneje sem razumela, da te štiri črke predstavljajo nekaj, kar je za mnoge v Sloveniji življenjskega pomena.
Zame se je pomen ZPIZ-a prvič zares pokazal, ko je šel moj oče v pokoj. Po dolgih letih dela, včasih tudi dveh službah hkrati, je končno prišel trenutek, ko si je lahko oddahnil. Spomnim se njegovega prvega stavka, ko je prejel prvo pokojnino: ‘Zdaj bom končno miren.’ Takrat sem prvič začutila, kaj pomeni sistem, ki skrbi za to, da človek po končanem delu ni prepuščen sam sebi.
Kasneje sem se z ZPIZ-om srečala še enkrat, tokrat v težjih okoliščinah. Znanka je utrpela poškodbo pri delu in nekaj mesecev ni mogla nazaj v službo. ZPIZ ji je pomagal urediti nadomestilo in zagotovil rehabilitacijo, da se je lahko vrnila na delo brez finančne stiske. Takrat sem dojela, da gre za veliko več kot samo pokojnine – gre za varnostno mrežo, ki se aktivira, ko se življenje zaplete.
V pogovorih z vrstniki pogosto ugotovim, da večina o tem sistemu sploh ne razmišlja. Zdi se jim, da je pokojnina nekaj oddaljenega, nekaj, kar se jih še ne tiče. A v resnici je ZPIZ del našega vsakdana. Vsak mesec, z vsako plačo, vplačujemo v sistem, ki nam bo nekoč vrnil. Če ne nam, pa našim staršem, sodelavcem, prijateljem.
Res je, sistem ima svoje izzive. Vsi poznamo zgodbe o prenizkih pokojninah ali predolgih postopkih. Ampak kljub vsem pomanjkljivostim ZPIZ ostaja steber socialne varnosti v Sloveniji. Brez njega bi bilo ogromno ljudi v resnih težavah.
Zdaj, ko pogledam svojo plačilno listo, tiste številke vidim drugače. Ne kot odtegljaj, ampak kot prispevek k sistemu, ki mi bo nekoč pomagal, ko bom sama na vrsti. ZPIZ je kot nevidna mreža, ki povezuje generacije.
ZPIZ ni samo institucija, je del našega vsakdanjega življenja.