V srednji šoli smo imeli možnost izbirati med različnimi izbirnimi predmeti. Nekateri so izbrali predmete, kjer je bilo manj dela, nekateri so sledili prijateljem, drugi pa so izbirali naključno. Želel sem nekaj, kar bi mi lahko koristilo v prihodnosti. Med vsemi izbirnimi predmeti mi je najbolj izstopalo 3d modeliranje. Že od malih nog so me veselile računalniške igre, nisem pa nikoli razmišljal, kako vse to sploh nastane.
Na začetku predmeta sem mislil, da bo zelo težek. Že ko sem odprl program za modeliranje, je bil zelo obsežen in bogat z orodji. A ravno zato je bil tu profesor, da nam vse razloži in pokaže. Začeli smo z osnovami in počasi napredovali do bolj zahtevnih modelov. V učilnici smo imeli tudi nekaj 3D-tiskalnikov, s katerimi smo oživeli naše 3D-modele. Najbolj mi je bilo všeč, da sem lahko z malo znanja že ustvarjal kaj uporabnega, na primer stojalo za telefon. Sčasoma mi je 3d modeliranje postalo domače in ustvarjanje je bilo enostavno in hitro.
Zadnjih osemdeset ur predmeta je bilo namenjeno praksi v pravem podjetju. Lahko sem si sam poiskal, kam bi šel, ali pa mi je profesor dodelil podjetje s seznama tistih, ki so bili vnaprej dogovorjeni, da sprejmejo dijake. Ker nisem poznal nobenega podjetja, sem naključno izbral eno s seznama. Kljub kratkemu trajanju prakse sem se veliko naučil od svojega mentorja, ki me je po koncu zelo pohvalil in mi rekel, da se lahko, če me zanima 3d modeliranje, po končani šoli oglasim in se dogovorimo o možni zaposlitvi. In tako je tudi bilo.
Zdaj teče že osmo leto, odkar sem prišel v podjetje. Zelo sem vesel, da sem takrat izbral 3d modeliranje in da me je ta pot pripeljala sem. Počasi razmišljam, da bi odprl tudi svoje podjetje, a za zdaj so to še daljne sanje.