Prišel sem v leta, ko so vsi prijatelji dobili punce, otroke, jaz pa sem še vedno sam in tako prijatelji pogosto nimajo več časa zame, tudi navade so se spremenile. Moral sem poiskati svoj način, kako se bom zabaval in rešile so me igre na srečo, ki sem jih igral po večerih. Nikoli nisem tega povedal prijateljem, ker ne vem, če bi se strinjali z menoj in nisem hotel, da bi moral opravičevati svoje igre na srečo, ker sem v njih užival, oni pa tako in tako niso imeli časa zame.
Res je to eno čudno obdobje, sprva sem kar nekaj vikendov ostajal doma, med štirimi stenami, res mi ni bilo prijetno. Še dobro, da se vedno znam pobrati ni da sem kar kmalu videl, da tako ne morem, da potrebujem ljudi, družbo, ker drugače bi dobesedno zapadel v depresijo. Moji prijatelji so za vikende z svojimi puncami, ženami, otroci, razumem jih, sem pa žalosten, ker sem jaz še kar sam. Trenutno mi dajejo veselje igre na srečo, ne vem pa, kako dolgo, po moje se bom tudi tega naveličal in prav nič lepo obdobje me takrat ne čaka.
Sedaj sem srečen, igre na srečo me zamotijo, dobro se počutim in ko v ponedeljek pridem v službo nisem slabe volje, kot sem bil prej. Že sedaj pa vem, da bi bil najbolj srečen, če bi tudi jaz spoznal kakšno punco, takrat ne bi več igral igre na srečo, izrecno jih igram samo zaradi dolgčasa in ničesar drugega, da zapolnim svoj prosti čas.
Še dobro, da obstajajo igre na srečo, ker sedaj ne bi bil rad sam doma, nisem človek, ki je rad sam, vedno sem potreboval družbo, prijatelje, tako sem se počutil dobro, sedaj tega nimam, ker prijatelji nimajo časa zame, imam pa igre na srečo in prav nič se ne pritožujem.…