Spominjam se svojega očeta, ko je bil živ še moj dedek, kako pogosto, sta igrala šah. Potem ko je dedek umrl, pa se je na šah kar pozabilo. Sedaj ima moj sin 8 let in obožuje šah, hodi tudi na šahovski krožek. En dan sem mu povedala, da je moj oče imel zelo rad šah, ampak sedaj ga ne igra več, ker nima s kom igrati.
Tako se je en vikend moj sin odločil, da vzame svoj šah in gre do mojega očeta. Lahko vam povem, da je to zame bil res lepi prizor, ko sem videla, kako moj sin in moj oče igrata šah. Sicer ga je moj oče podcenjeval, prepričan je bil, da ga en 8- letni fant v šahu ne more premagati. Zato je tudi igral čisto nepazljivo. In na koncu se je zgodilo ravno obratno. Zmagal je moj sin. To pa je bilo veselje mojega sina, samozavest mu je pošteno zrasla, kajti bil je prestrašen, ko je igral z njim, ker je bil prepričan, da ga bo dedek takoj premagal.
Vsi smo se pošteno nasmejali, to pa je tudi dalo motivacijo mojemu očetu, da je začel igrati za res. Sedaj z mojim sinom igra še kako resno. Prav nič se ne pusti motiti, ker ve, da lahko izgubi. Najbolj pa mi všeč to, da ne popušča in tako sin vidi, da če zmaga, je dedka zmagal za prav, brez popuščanja. To pa mu daje še večjo motivacijo. Prav lepo jih je videti, kako se kregata in borita za zmago. Oba sta trmasta in sedaj je igra že pošteno zanimiva tudi za nas gledalce, ker oba igrata za res. …