Ko so otroci majhni gredo skozi marsikatero bolezen in starši so takrat kar pošteno zaskrbljeni. Bolezni so različne, prehladi, viroze, vnetje sečil, pljučnice, bolezni ušes in tako dalje. Ker starši poznamo svojega otroka najboljše takoj opazimo če z njim ni kaj v redu. Starši smo različni, eni so bolj sproščeni , eni pa so ko je otrok bolan čisto iz sebe, jaz sem tipična mama ,ko je moj otrok bolan, da sem čisto iz sebe. Tako zaskrbljena sem, da se sploh niti za pet minut ne morem sprostiti, sem v krču.
KO je moj otrok imel vnetje sečil, sem bila najbolj jezna, ker sem vedela, da nekaj ni v redu, da so me pošiljali domov. Tako sem bila z otrokom spet doma, ker pa ni bil zdrav, ga nisem mogla dati v vrtec, zdravniki pa me niso resno jemali. Po treh dneh sem spet poklicala zdravnika, da je moj otrok še kar bolan, ko so me le resno jemali in po odvzemu krvi in urina ugotovili, da ima hudo vnetje sečil.
Takrat je malo manjkalo, da nisem dobila živčnega zloma. Enostavno pa sem šla do doktorja in ga vprašala, kako da tega ni opazil prej in jo dal na raziskave. Tebi nič, meni nič, nobene slabe vesti, nimajo ti doktorji, je samo skomignil z rameni in rekel, da je takšna procedura zdravljenja. Aja sem rekla, potem navadno vnetje sečil ne zdravite, dokler ne pride do hudega vnetja sečil.
Kam je prišlo to zdravstvo? Enostavno moramo hudi zboleti, da nas jemljejo resno, marsikatero bolezen pa bi lahko preprečili, da ne bi prišlo do poslabšanja, tako kot pri nas iz navadnega vnetja v hujše vnetje sečil. Ker pa je tako sistem postavljen, ne moremo nič, le sedimo lahko in prijazno čakamo, da nam bodo pomagali, ko bodo oni to želeli. Še danes ne morem pozabiti, da sploh ne bi rabila moja hčerka preboleti hudo vnetje sečil, ampak bi se lahko prej rešilo.…